Zgodovina Sv. Trojice

Zgodovina - upravna organiziranost

zgodovinaupravnaorganiziranostV 18. stoletju se je država, hkrati z nastajanjem šol in župnij, organizirala za svoje funkcije. Skoraj za vsako vas je bilo uvedeno števno območje za vojaške potrebe in naborne okraje. Proti koncu 18. stoletja so nastale davčne občine, v začetku 19. stoletja pa katastrske občine.
Cesarska oblast na Dunaju je sprejela zakon o občinah, cesarsko namestništvo v Grazu pa je leta 1850  sedanje vasi razglasilo za občine. Območje Upravne enote Lenart je bilo razdeljeno na 18 krajnih občin, ki so obstajale vse do razpada Avstroogrske, leta 1918. Kraljevina Jugoslavija je staro upravno ureditev ohranila nekaj let. Leta 1933 in 1934 so izvedli novo upravnopolitično ureditev in oblikovali večje občine s stalnim uradništvom, tako da je nastala občina Sv. Trojica v Slovenskih goricah iz katastrskih občin Sv. Trojica, Stari Porčič, Zgornji Porčič (del), Zgornje Verjane, Osek, Spodnje Verjane. Zgornja Senarska in Spodnja Senarska.
Leta 1952 se je Občina Sveta Trojica  v Slovenskih goricah preimenovala v Občino Gradišče v Slovenskih goricah.
Občina Lenart je nastala leta 1955, ko so Občine Benedikt, Cerkvenjak, Jurovski Dol, Gradišče v Slovenskih goricah, Lenart v Slovenskih goricah, Voličina in Zgornja Ščavnica združili v »veliko« Občino Lenart, ki je merila 204 kvadratne km. Krajevne skupnosti so bile ustanovljene leta 1963. V takem obsegu je občina Lenart obstajala do leta 1998, ko so nastale nove Občine Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sv. Ana. Občina Lenart je tedaj merila 120,2 kvadratnih kilometrov. V letu 2006 sta se izločili krajevna skupnost Sv. Jurij in krajevna skupnost Sv. Trojica (iz KS Gradišče v KS Sv. Trojica se je ponovno preimenovala leta 1992), tako da sta nastali občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah in občina Sveta Trojica v Slovenskih goricah.

Urbana podoba trga Sv. Trojice

zgodovinaurbanapodobaSv. Trojica se je v zgodovini razvijala predvsem po zaslugi romarske poti in avguštinskega samostana. Hrib, na katerem stoji samostanski kompleks, se je prvotno imenoval Porčki Vrh, zaselek pod njim pa leta 1419 Gradiše. Ko so pa z zbranimi sredstvi v letih 1636-40 zamenjali prvotno leseno kapelo sv. Duha z zidano cerkvijo sv. Trojice, se je kraj začel imenovati po njej. Ta cerkev je obsegala današnji zahodni zvonik, ladjo v velikosti današnjega prezbiterija in kvadratast oltarni prostor s strešnim, čebulasto ostrešenim stolpičem. Zvonik je leta 1864 pokrivala sekundarna piramidasta streha, sedaj pa ga čebulasto laternasta, enako kot njegova vzhodna soseda iz leta 1780. Leta 1663 so cerkev prevzeli radgonski avguštinci, jo v letih 1665-67 obnovili in ji leta 1693 prizidali loretansko kapelo. V letih 1735-40 so cerkev v dobršni meri na novo zgradili, in sicer so k stari ladji prizidali mnogo večjo novo, staro pa uporabili kot njen prezbiterij, ob katerega južno stran so prizidali zakristijo (oratorijsko nadzidano leta 1780), ob zahodno pa 4 kapele. Nova cerkvena ladja oblikuje velik dvoranski prostor s 5 pari plitvih kapel in empor ob strani, ki ga členijo dvojni pilastri z obočnimi oprogami, enako pa je razčlenjen tudi prezbiterij. Cerkveno zunanjščino obvladuje dvostolpna fasada s predloženim dvoramnim stopniščem iz let okoli 1855. Zvonika, ki obstopata fasado, sta bila dograjena leta 1780, vendar sta z njo arhitektonsko uglašena. Medtem ko je fasada  bogateje  oblikovana,  členijo  ostalo  cerkveno zunanjščino zidci, lizene ter pravokoma in polk-rožna okna.
Samostanski kompleks ob južni strani cerkve je nastal v letih med 1665 in 1692, potem ko so Sv. Trojico prevzeli avguštinci. Na upodobitvi iz let okoli 1731 je videti samostan kot dvonadstropno poslopje s 16-osnim južnim in še ohranjenim 11-osnim podkletenim vzhodnim traktom, ki pa se stare cerkve ni dotikal. Do stika z novo cerkvijo je prišlo šele po njeni zgraditvi leta 1740 z vstavitvijo 2 nadaljnjih okenskih osi, nato so pa ves samostanski kompleks enotno fasadirali. Južni trakt je v sedanji podobi iz 3. četrtine 19. stoletja, ima pa še originalno zasnovo, kot to dokazuje njegov talni zidec. Po razpustu samostana leta 1787 so avguštinci takrat nastalo župnijo vodili še do leta 1812, sledili so jim svetni duhovniki, tem pa leta 1854 frančiškani, ki jo upravljajo še danes.
Naselbina pod samostanom je nastala na stičišču cest iz Ptuja, Maribora in Radgone. Od konca 17. do konca 18. stoletja je bila tu osrednja slovenjegoriška božja pot. Zato se je naselbina v tem času razvila v večjo tržno oblikovano vas, ki je leta 1820 štela 44 hiš in 184 prebivalcev, leta 1869 64 hiš in 324 prebivalcev in leta 1910 72 hiš in 351 prebivalcev ter medtem leta 1872 dosegla status trga. Promet, sejmarstvo in romanja so kraju po jožcfinski prekinitvi ponovno pomagali do blaginje, vendar pa je trg pozneje razvojno zaostal zaradi odsotnosti industrije, ki je Kirbiševa usnjarna ni mogla nadomestiti. To kažejo statistični podatki, saj je leta 1971 štel še vedno le 79 hiš in 384 prebivalcev, leta 1988 pa okoli 90 hiš in 447 prebivalcev. Urbano kompozicijo kraja sestavljata mlajše trško jedro z lijakasto razširjenim cestiščem in pretežno strnjeno obzidavo v severni polovici naselbine ter starejša vaška parcelacija s posamično gradnjo v južni. Samostanski kompleks na njunem stičišču ju s svojo gmoto povezuje in obenem krajinsko poudarja. V trškem jedru je ohranjenih nekaj čednih klasicističnih hiš, v njem stoje trikotno znamenje, spomenik padlim med zadnjo vojno in pomnik na zdravnika in pisatelja Lojza Kraigherja.

Zgodovina šolstva

Kraj je prvo šolsko obliko izobraževanja dobil leta 1780. Pouk je potekal v prostorih samostana. Leta 1818 je takratna oblast izdala protokol o šolah in iz njega lahko razberemo, da je bila šola pod patronatom verskega sklada in okrajne graščine Hrastovec. Takrat sta poleg župnika poučevala še učitelj Martin Schonweter in njegov pomočnik Franc Pintarič. 1867 je župnija odstopila šoli Avguštinski dvorec, ki so ga krajani podrli in na istem mestu zgradili šolsko stavbo s tremi učilnicami ter stanovanjem za učitelje. Šolo je obiskovalo 171 otrok. Leta 1870 je prešla šola v državno last. 1902 so šolo razširili v štirirazrednico. Za ta čas je značilno, da je pouk potekal v slovenskem in nemškem jeziku, med drugo svetovno vojno pa le v nemškem jeziku. Statistični podatek iz leta 1931, zapisan v časopisu Zgodovina in narodopisje leta 1938, št. 3-4 stran 233-234, govori, da je kraj Sveta Trojica spadal v skupino krajev z najnižjo stopnjo nepismenosti. Naslednja obnovitvena dela na šolskem poslopju so bila opravljena leta 1969. V stavbi je bilo takrat urejenih sedem učilnic. Vpisanih je bilo 312 učencev, ki so bili razdeljeni v petnajst oddelkov. Pouk je kljub obnovi potekal na več lokacijah v kraju. Z dozidavo šolskega prostora v letu 1985 je bil zagotovljen pouk v eni izmeni in hkrati je bila rešena prostorska stiska. 1987 leta je z razširitvijo šolskega prostora dobil dolgo pričakovane  sodobne prostore tudi oddelek vrtca. Leta 1992 je bila v uporabo predana v uporabo telovadnica s 318 m2 uporabne površine.

Zgodovina cerkve Sv. Trojice

Obnova cerkve 1735-1780

Cerkev, ki so jo dokončali leta 1640, je bila veliko manjša od sedanje in za razliko od nje pravilno orientirana. Od nje sta se ohranila zvonik in del ladje, prezbiterij pa so podrli, ko so v 18. stol. pozidali novo stavbo z dvema zvonikoma ob fasadi in staro cerkev porabili za njen prezbiterij, v katerem stoji oltar na zahodni strani. V baroku namreč “pravilna”, to je vzhodna usmeritev cerkva, ni bila tako pomembna kakor v srednjem veku. Ta velika baročna prezidava, ki je dala sv. Trojici sedanjo podobo, je zrasla iz nuje, saj je postala cerkev med tem že daleč naokrog znana božja pot. Zaradi novega dotoka romarjev je postala stara cerkev občutno premajhna. Odločili so se za povečanje in z gradnjo so začeli leta 1735. Pri dogradnji je veliko pomagal grof Draškovič iz Varaždina, ki se mu bi naj zgodil čudež. Sprva so nameravali prejšnjo stavbo le podaljšati, ker pa je z denarjem priskočil na pomoč grof Draškovič, so se odločili, da bo dozidani del bistveno širši od ostale cerkve. Dozidana cerkev je bila skoraj dvakrat daljša in na vsaki strani po pet metrov širša, ladja pa je bila visoka nekaj čez štirinajst metrov. Dela so tako napredovala, da so po kroniki lahko leta 1756 dokončali že novi veliki oltar, na veliko noč istega leta pa so bila končani tudi pozlatitev, slikarije in drugi odraski. Ob straneh glavnega oltarja so postavili štiri kipe naravne velikosti, ki predstavljajo svetnike avguštinskega reda: sv. Avguština, sv. Tomaža iz Vilanove, sv. Nikolaja Tolentinskega in sv. Janeza Fakunda.
Tri leta kasneje so bili končani tudi stranski oltarji (1759). Na vsaki strani so postavili tri oltarje, ki so bili dokončani leta 1759. Ob epistelski strani so oltarji: Žalostne Matere božje, svetega Nikolaja Tolentinskega, svetega Roka. Na evangelijski strani pa so oltarji: sv. Križa, sv. Avguština in sv. Florjana, naročili tudi kipe štirih cerkvenih očetov: sv. Gregorija Velikega, sv. Hieronima, sv. Ambrozija in sv. Avguština. Ti so stali ob stebrih ladje in krasili veliki notranji prostor ladje. Hkrati s povečanjem cerkve so lepšali tudi samostan. Leta 1739 so očistili in obnovili tudi studenec pod samostanom, na katerega so postavili tudi kip sv. Avguština. Leta 1758 so pobelili zidove prezbiterija v cerkvi, samostansko poslopje in obednico. S tem pa stavba še ni bila končana. Manjkala sta še oba zvonika ob fasadi, ki gleda proti trgu. Zvona sta bila končana v letih, od 1779 do 1780. Istočasno so povezali cerkev s samostanom, tako da se da priti iz samostana neposredno na kor. Tako je bila cerkev Sv. Trojice leta 1780 dokončno dograjena.
Po 45 letih napornega dela od 1735 - 1780, je bila torej dokončana lepa romarska cerkev Sv. Trojice. Bila je zadosti prostorna s šestimi stranskimi oltarji, nad katerimi so bili stranski kori za romarje in združena z Loretsko kapelo. Od zunaj pa so cerkev krasili trije enako visoki in enako izdelani zvoniki, ki simbolizirajo troedinega Boga.
Kot dokaz velikega čaščenja boga je bila ustanovljena bratovščina sv. Trojice, ki je imela svoje znamenje in priviligirane odpustke. Papež Inocencij XII. je cerkvi naklonil posebne odpustke, kar je razvidno iz pisma izdanega 8. maja 1693 v Rimu. Prav tako je papež Klemen XI. dovolil vernikom različne odpustke, ki so razvidni iz pisem, izdanih 15. februarja 1702 in 23. junija 1702 v Rimu.
Leta 1704 je bilo v trojiškem samostanu že osem duhovnikov in dva patra. Našteta pa je bila tudi množica sv. maš in obhajancev na leto. Zakaj ob enem shodu je prišlo po 12 do 16 tisoč romarjev na ta sveti kraj. Zaradi izredno velikega obiska in števila maš je Sv. rimska stolnica sklenila, da je veljal veliki oltar pri Sv. Trojici kot priviligirani, to je pomenilo, da bodo vsem vernikom odpuščeni vsi grehi, če so le brali na dan štirinajst svetih maš. To je bilo izdano v Rimu 18. junija 1700. Dokaz velikega zaupanja vernikov je tudi bogata srebrna zakladnica. Milostna podoba - glavna oltarna podoba - je imela tri krone, okrašene z dragimi kamni.
Močan vihar je leta 1796 odnesel visoko kupolo na zvoniku pri velikem oltarju.
Z absolutistično oblostjo Marje Terezije in Jožefa II. Drugega prišle tudi reforme. Leta 1781 je Jožef II. s tolerančnim patentom razglasil enakopravnost ver in versko svobodo, z ostalimi cerkvenopolitičnimi reformami pa je težil k podreditvi cerkve državi in nadzorstvu nad njeno dejavnostjo. Med drugim je bilo s temi reformami prepovedano hoditi na božje poti, prepovedana je bila bera, od katere so patri živeli, ni bilo več naročil za maše in milodarov. Tudi Avguštinci v Sv. Trojici so se preživljali delno z darovi, ki so jih romarji prispevali cerkvi, delno z drugimi milodari (nabirkami). Ko pa so bile pod cesarjevo oblastjo (Jožef II.) nabirke in milodari, so avguštinci sami (en prior in 11 duhovnikov) sami zaprosili za razpustitev njihovega samostana. S tem je bil avguštincem pri Sv. Trojici napovedan začetek konca. Avguštinci so želeli samostan zapustiti. Na prošnjo avguštincev za razpustitev je v oktobru 1787 mariborski okrajni glavar grof Anton Colloredo samostan zaprl.
Cerkev so prevzeli posvetni duhovniki. Z župnijskim uradovanjem so začeli kmalu po tem, ko je bila proglašena za farno cerkev, to pa je bilo 15. aprila 1786.
Z začetkom leta 1812 je bila tukajšnja župnija zasedena s škofijskimi duhovniki vse dokler nista bila, na prošnjo župnijske občine, ki je za to zaprosila že leta 1828, predana župnija in bivši avguštinski samostan frančiškanskemu redu dne 11. julija 1853. Predaja je bila izvedena 23. julija 1854. Od tedaj imajo samostan in vodstvo župnije, frančiškani štajersko - severno tirolske province.
Veliko samostansko poslopje dolgo ni imelo stanovalcev. Vzdrževanje tako velikega objekta pa je bilo zelo drago in redko kdo se je našel, ki bi hotel zastonj popravljati stavbo. Tako so se odločili, da bodo del samostana, ki je bil namenjen za bivališče prvotnim duhovnikom, porušili. Hoteli so porušiti tudi večji del samostana proti cerkvi. Temu so se farani uprli ter obljubili, da ga bodo sami obnovili. Porušeni del samostana so zopet dozidali leta 1888.
Kljub prepovedi romanj ta znamenita romarska pot ni odšla v pozabo. Kmalu po tem, ko so prenehali prepovedovati izven cerkvene aktivnosti, je romarska pot znova oživela. Svetišče je imelo za povečano število romarjev premalo duhovnikov, ker sta bila stalno nameščena le dva duhovnika.
Ker ni bilo dovolj sredstev za obnovo in vzdrževanje, je prišlo do nevarnosti, da bo cerkev propadla. Zato so cerkev ponovno izročil redovnikom, in sicer sinovom sv. očeta Frančiška Serafinskega. Na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno za izgradnjo cerkve, so postavili trioglato kapelico, do katere vodijo od cerkve kamnite stopnice. Nekoč je bilo teh stopnic stotrideset, danes pa jih je ohranjenih le še nekaj v zgornjem delu. Kapelica je bila nekoč tudi poslikana, danes pa fresk več ni mogoče videti, ker jih je že precej načel zob časa. Nekoč so predstavljale: sv. Trojico, sv. Izidorja in sv. Lenarta, ki sta bila predstavnika kmetskega stanu. Razlog, da je kapelica trikotne oblike, leži v sv. Trojici kot troedinem bogu in v legendi o treh lučkah, sicer se pa v Sv. Trojici vse vrti okoli števila tri. Kdaj je bila sezidana, ni znano, iz kronike je mogoče razbrati le, da je bila leta 1904 na Markov dan že drugič prenovljena in blagoslovljena. Blagoslovil jo je knezškof Mihael Napotnik, ki je hkrati postavil in blagoslovil tudi križev pot, katerega prvih devet postaj se vrsti od kapelice ob jezeru do cerkve, kjer so še zadnje tri postaje križevega pota.